V Knjižnici Ivančna Gorica se s prvo samostojno razstavo v okviru cikla Barvne sledi iz Hiše Jakoš predstavlja domačinka Martina Zagorjan, ki svoj slikarski izraz razvija pod mentorstvom Damijane Bijek. Njena platna pripovedujejo zgodbe o svetlobi in temi, o iskanju lastnega izraza ter o pogumu, da stopiš na pot ustvarjanja, tudi če na začetku ne veš, kam te bo pripeljala.
Martina Zagorjan se spominja, da se je njena slikarska pot pred dvema letoma v Hiši Jakoš začela precej negotovo. Preden je prestopila prag te hiše ustvarjalnosti, je nazadnje slikala v osnovni šoli, nato pa so bili njeni vsakdanji pripomočki bolj škarje in glavnik kot čopiči in barve, saj je po poklicu frizerka.
»Ko sem prvič prišla na delavnico, smo začeli z akvarelom. Vzela sem čopič in pomislila, da bo preprosto, pa mi ni šlo. Že sem razmišljala, da bi odnehala, a mi je kolegica Mari svetovala, naj vztrajam do konca ure. Potem je počasi steklo,« pove Martina. Pri tem je izpostavila pomembno vlogo mentorice: »Damijana zna človeka voditi in usmerjati, nauči te opazovati sence in številne druge podrobnosti.«
Od prvih, manjših slikarskih poskusov je Martina postopoma napredovala do velikih platen. Ustvarja z akrilnimi in oljnimi barvami, pri čemer ji je, kot pravi, olje morda še nekoliko bližje. Njeni motivi so raznoliki, od pokrajin in živali do portretov, pri katerih se še posebej rada preizkuša, čeprav predstavljajo največji izziv.
Med temo in svetlobo
Čeprav se Martina v motivih še vedno išče, se skozi njena dela že kaže prepoznaven likovni izraz. Njene slike so večinoma v temnejših barvnih odtenkih, vendar se v njih vedno znova pojavlja svetloba, ki poudari tisto, kar želi slikarka izraziti.
Njeno ustvarjanje budno spremlja mentorica Damijana Bijek, ki v Martininih delih prepoznava vse večjo samozavest, zrelost in osebno izraznost. Martino opiše kot pridno, tiho in mirno ustvarjalko, ki pa je na začetku potrebovala odločno spodbudo. Posebej jo veseli, da se Martina ni ustavila pri motivih narave in pokrajine, temveč si je upala raziskovati tudi zahtevnejši svet portretnega slikarstva. »Portret je najtežje upodobiti. Ujeti moraš človekov značaj, barve in proporce. Doseči moraš, da te upodobljena oseba s slike pogleda in zaživi. Takrat lahko govorimo o dobri sliki. Zelo sem ponosna, da si je Martina upala raziskovati tudi ta svet likovne umetnosti.«
V temnejših barvah mentorica prepoznava tudi del Martinine osebnosti. Morda se z njimi nekoliko skrije, hkrati pa prav svetloba na vsakem platnu razkrije tisto, kar želi pokazati. V njenih slikah prepoznava umirjenost, modrost in zrelost ženske, ki svoja čustva zna preliti na platno.
Za Martino slikanje ni omejeno le na čas, ki ga preživi na delavnicah v Hiši Jakoš. Slike nastajajo tudi doma, pogosto v večernih urah, včasih ob skodelici kave, ko znova poprime za čopič in dodeluje posamezne podrobnosti.
Razstava je v Knjižnici Ivančna Gorica na ogled od 13. novembra do 3. decembra 2026.














